Zaslužek Na Internetu

Majkemi, za ta poskus pa res nisem vedel…

trik, ? al !

[...] No, moji stalni bralci veste o moji preteklosti takorekoč vse. Da sem odraščal praktično brez moške roke, ven iz mesta in stran od prijateljev, s tremi ženskami treh različnih generacij. Veste da sem si čas krajšal s knjigami in si izmišljal virtualne prijatelje, če že pravih nisem imel. In medtem, ko so vsi vedeli, kdo je Michele Platini in da je ravno on tisti, ki je odločil tekmo na Heyslu, sem jaz vedel, da Leonardo ni samo ninja želva z modro prevezo čez oči. In medtem ko so drugi obvladovali nogometne osnove in se razvijali v telo, sem se jaz intelektualno – okej, pretiravam, ampak se drugače ne znam izraziti. In takšni otroci, ki so za povrh vsega tudi telesno šibkejši, navadno izstopajo iz povprečja in prejkoslej postanejo pravi poligon fizičnega in psihičnega izživljanja. Ja, beseda nasilje bi bila tukaj premil izraz. No, sčasoma je pri meni situacija postala celo tako absurdna, da sem vse skupaj začel sprejemati kot nekaj čisto normalnega in samoumevnega. Vedel sem, da batine bodo in da me nihče ne bo ubranil. Doma sem slišal le nasvete v stilu naj jih ne dražim, ali naj se jim poskušam umakniti (šur, tako bi najbrž prav zares postal totalno asocialno bitje), zato sem ponavadi ene in iste ljudi sprovociral že navsezgodaj zjutraj, da sem jih pač dobil in imel nato do konca dneva mir. In tudi modrice sčasoma niso več tako bolele, bolelo je nekaj drugega… Če se neka rutina ponavlja vedno znova in znova, ne postane normalna samo neposrednim udeležencem, temveč tudi drugim, povsem nevtralnim opazovalcem in sčasoma je cel razred (pa tudi še kakšen drugi) »vedel«, da sem pač čudak, ki uživa v tem, če ga kdo pošteno premlati. In bolela je reakcija učiteljice, ki se je nekoč spotaknila ob moje noge, ko sem se na hodniku, ležeč na tleh, poskušal rešiti iz primeža, ona pa je zasikala stavek, ki ga ne bom nikoli pozabil: »kar pokažite mu fantje, na hodniku se vendar ne leži na tleh«. Neverjetno? Na besedo mi boste morali verjeti, da še kako resnično. A moja zgodba ima zelo srečen konec. Na deseto obletnico valete sem se spravljal kot bolnik, ki ga je stisnilo na WC. Bi šel, ne bi šel, bi šel, ne bi šel… A na koncu sem stisnil zobe in odšel. Cel večer sem se družil z najhujšim krvnikom, pogovarjala sva se kot da bi bila v času šolanja najboljša prijatelja, a ves čas sem opazil, da ga dejansko nekaj teži. In res, ko nihče ni bil pozoren, me je potegnil h kraju in mi zaupal, kako zelo ga morijo okostnjaki, ki mu padajo iz omare iz časov, ko je bil nepremišljen mulc in ko je menil, da lahko vse. In ob njegovem opravičilu so mi prišle solze v oči, čeprav ne morem reči, da ga prav potiho nisem tudi pričakoval, preden sem se na obletnico odpravil. Ostali tega niso zmogli, a mislim da se razen te osebe sploh niso zavedali (in se najbrž tudi dandanes ne) kaj so mi pravzaprav delali. Ne, res ne igram žrtve, to tudi nočem biti, a točno to opravičilo mi je odprlo rane in travme, za katere sem dejansko mislil, da so že zaceljene. Začeli so se spomini in začele so se nočne more. Dokler se s problemom nisem sam soočil in ga premagal. Še zdaj ne vem kako mi je to uspelo, a čutim da sem svojim nekdanjim sošolcem dejansko odpustil. Da nisem več jezen nanje in da bi bilo neumno, da bi sploh še bil. A takšne rane ne bodo nikoli zaceljene. Saj se je socialna delavka nekaj trudila, ampak kaj ko je bilo njeno delo čista medvedja usluga in je bilo po njenem posredovanju vse samo še slabše… [...]